Ne misli, da bo kdaj mimo

»Film, ki vseskozi beži, beži pred nečim ali nekom, pred samim sabo … Film, ki noče biti film, temveč opis, dnevnik poti, dni in življenj, ki so ušla, ki so ušli nadzoru, življenju samemu … Kar je, beži, a beži tudi tisto, česar ni, in v nobenem od njiju ni nič romantičnega, še posebej pa ne boga … Morda le čas, ki ga glasba, ki dominira nad begom, odšteva … Odšteva? Šteje? Meri? Ne, uteleša, čeprav se zdi, da je čas nem, v tišini teče in porojeva in ugonablja oblike: bivanje sámo …« (Blaž Lukan)